Zadnje jutro v letu 2012...

... je bilo belo - posuto s slano. Meni je bilo všeč, ker sem vse skupaj opazovala od doma, na toplem. :-)

Želim vam, da bi se v prihodnjem letu zbujali v točno taka jutra, kot si jih sami želite. Pa seveda, da bi se vam izpolnilo čim več želja, da bi bili zdravi in bi uživali v vsakem trenutku, ki vam ga ponudi vesolje. 

S R E Č N O   2 0 1 3 ! ! !

Skok na sonce

V dolini megla, nekoliko višje pa sonce.

Napolnila sem si baterije. :-)

Božično drevesce

No, pa ga imamo tudi mi. Sicer en dan prezgodaj (ja, ponavadi vztrajam in ga želim postaviti na sveti večer), ampak letos sem si ga zaželela prej, tako da sem težila Razbojniku in sva ga danes, med popoldanskim počitkom najmlajšega družinskega člana, postavila.

Film v 20 min

Večer. 

Kung-Fu Panda zaspi. 

Razbojnik gleda televizijo.

Sama se vrtim po kuhinji in pospravljam še zadnje zadeve. 

Oko vržem na televizijo.

- Oooo, a to serijo gledaš. Kok dolg je pa še?

- 10 min. Prid, zdej bo najbolj zanimivo. 

Namenim čuden, debel pogled Razbojniku on pa nadaljuje:

- Sej si zadnjič tud pogledala 10 min začetka filma in 10 min na koncu, pa si rekla, da si vidla celega, in to ta najbolj zanimive dele, pa da je bil dober. 

LOL

Kung-Fu Panda in Sv. Miklavž

Včeraj so pri Razbojniku v službi priredili prihod Sv. Miklavža, ki je obdaril otroke zaposlenih. In seveda nismo manjkali. 

Kung-Fu Panda se je super držal dokler niso otroci morali priklicati Sv. Miklavža. Takrat je namreč postalo glasno in Kunf-Fu Panda je planil v jok. Prvič. Drugič je zajokal, ko sta z Razbojnikom šla po darilo. Dokler se Miklavž ni začel pogovarjat z njim, je bilo vse ok, v naslednji sekundi pa solzice... 

Ampak glede na to, da je bil najmlajši od vseh prisotnih se mu to oprosti, kajne? :-)

Aja, je vam Miklavž kaj prinesel, ali niste bili dovolj pridni?

Piškoti

Zakorakali smo v veseli december in pri nas je že zadišalo po piškotih.

Pomagala mi je carica, da sva skupaj poskrbeli še za Kung-Fu Pando, ko se je ta zbudil iz popoldanskega spanca.

Najbolj pa sem vesela, da sem končno preizkusila modelčke, ki sem jih kupila že pred časom. Super so. :-)

Prihaja težava

Malo stvari za dojenčka sva kupila, saj sva večino dobila podarjeno, pa kar nekaj je prišlo kot darilo. Super. In še enkrat hvala vsem. Vseeno pa zadnjič v trgovini zagledam bodi in se takoj odločim, da ga kupim Kung-Fu Pandi. Tak lep napis je bil na njem: Here comes trouble.

Potem ga operem, zlikam in danes zjutraj vsa ponosna oblečem to Pandi. Trenutek za tem se začne napenjat in hop, iz pleničke uide nekaj gostega in vse skupaj se umaže. Malo še pobrca, pa zakrili z rokami, pa se odločim, da ga tudi skopam, ker se je povsem umazal tudi mali. Da gre vse skupaj do sredine hrbta sem že navajena, ampak danes so bili umazani tudi komolci.

A joj..., no, 2 minuti ga je imel pa oblečenega.

Sicer bo pa kmalu opran, zlikan, in ga bo lahko spet nosil. 

Razbojnik mi je nato svetoval, da če vidim kje kakšno oblačilo z napisom Master of disaster, naj ga pustim v trgovini. :-)

Soseda

Saj veste, kako je v bloku: ene osebe so vam kul, enih sploh ne poznate, nekaterim bi se pa najraje čimvečkrat izognili. Ena od sosed upokojenk spada v zadnjo kategorijo. Po mojih kriterijih. Pa skoraj vsak dan jo srečam. :-(

Kljub dežju greva s Kung-Fu Pando vsak dan ven. Vsaj za kakšno urico. Če ne dežuje preveč, seveda. Če le rahlo rosi, dam čez voziček tisto "pelerino" in midva šibava naokrog. Ko so dežne kaplje le prepogoste ali prevelike, pa jo mahneva nazaj proti domu. In tako je bilo tudi danes. 

A si doma?

Dež naju s Kung-Fu Pando prežene domov. Nato se spravljava ravno k popoldanskemu počitku (ja, oba!), pa pozvoni domofon: 

- Prosim?

- Živjo! Mama tuki. A si doma?

No comment. :-)

Kratka obrazložitev

Lepi dnevi so kot nalašč za dolge sprehode. In ta teden sem se sprehajala toliko, da so me vsak večer malo bolele noge. Kung-Fu Panda pa je vse to prespal v vozičku, ki sem ga potiskala pred seboj. Odkar ima nov voziček, se zelo rad vozi in največkrat v njem zaspi. Super. Ven greva okoli 10h, 11h - ko se res predramiva, previjeva, najeva in se zunaj pokaže sonce; vračava se okoli 16h - ravno, ko se sonce skrije za bližnje hribe. Potem pa spet previjanje, futranje, kopanje, spanje,... in nato se skupaj z malčkom spravim v posteljo še jaz. Zato v zadnjem času na tem blogu objave niso tako zelo redne. Hvala za razumevanje. :-)

Kung-Fu Panda spozna sneg

Zjutraj (ob 6h - po "novi" uri) sva s Kung-Fu Pando že opazovala, kako je sneg pobelil okolico. Zato sva zbudila še Razbojnika. :-) 

Nekoliko kasneje sva z Razbojnikom potem predstavila sneg malemu korenjaku tudi nekoliko pobliže: ko smo se z avtom odpravljali na obisk k stari mami, smo mu dovolili, da mu je nekaj snežink padlo na obraz. In je bil povsem zmeden. Gledal je v smislu "Kaj pa je zdaj to?", pa mraz mu tudi ni bil najbolj všeč.

Ko smo prišli domov, smo skuhali kosilo, nato je malo zaspal, ta čas smo dobili obiske, ki so s sabo prinesli super igrico. In ko se je zbudil, nas je opazoval, kako igramo igro Naseljenci otoka Catan. Ko se je naveličal, smo ga na hitro še umili in uspavali.

In zdaj sladko aja in sanja...mogoče o snežinkah. :-)

Smrkucwagen

je bil odposlan. 

Tako pravi internetna trgovina. 

Danes ostajam doma, ven bom skočila samo zaradi najnujnejših zadev. Sicer čakam nov voziček. :-)

Čakamo...

...nov voziček!

Tega, ki ga uporabljamo zdaj, smo dobili v dar. Vozil je že 3 otroke in temu primerno je obrabljen. In tako malo škripa, pa prvo kolo se ne vrti v vse smeri, pa naslon ni več najboljši, in še kakšna malenkost, ki me iz dneva v dan bolj moti, bi se našla. Zato smo se odločili za nakup novega.

Z Razbojnikom sva naredila "manjšo raziskavo" in se odločila za enega. Potem je Razbojnik pregledal še malo na netu in našel enakega kot sva se zanj odločila v trgovini, vendar s precej nižjo ceno.

Pa sva ga naročila.

7-10 dni je pisalo, da je dobavni rok. Jutri bo 10 delovni dan. In mi smo še kar brez vozička. In baje bomo še cel vikend. Naj ga pričakujemo v začetku naslednjega tedna, so rekli. 

Jojjjj!!!

Še v laboratoriju, kjer sem bila edina, sem čakala 20 min! Za kaj že? Če bi imela čas, in bi v laboratoriju imeli knjigo pritožb, bi se razpisala. Dobro, da ni bilo ne enega, ne drugega.

Ah ja, jutri bo lepše... :-) 

Pa lahko noč.

Če ne gre v petek, gre pa v soboto

Govorim o nakupu čevljev. 

Otvoritev in dolg nos

Ta teden smo v nabiralnike dobili reklamo, da se v petek (danes) odpre nova trgovina s čevlji v naši bližini. 

Trgovino poznam še iz študentskih časov, ko smo se sem ter tja kdaj namesto na predavanje vPortorož odpravili čez mejo,v Italijo, malo v šoping. In v tej trgovini sem vedno našla kakšne čevlje, ki so mi bili všeč, hkrati pa tudi cenovno dostopni.

Danes zjutraj, ko se je Kung-Fu Panda zbudil, najedel,..., in ko sem ga končno oblekla (ja, zdaj je odpravljanje od doma nekoliko daljši proces), sva se napokala v avto in odpeljala do carice. Tam smo iz avtomobila vzeli voziček, ter se peš odpravili do omenjene trgovine.

Pred trgovino na parkirišču en kup avtomobilov. Še dobro, da nam ni bilo potrebno iskati parkirnega mesta. 

V lokalu, ki je ob neposredni bližini te nove trgovine, so bile vse mize zasedene. Ura je bila malo čez 9.

Današnja sobota

Jutro. 

Zajtrk. 

S Kung-Fu Pando se odpraviva do polone, medtem ko Razbojnik opravi nakupe v trgovini. Na pol poti do polone mali zaspi, tako da sem pri poloni v miru spila odličen bezgov čaj in malce poklepetala, potem sva se odpravila nazaj domov.

Na poti pokličem Razbojnika. Je že doma. Povabim ga na kavico, saj Kung-Fu Panda še kar spi. Na kavici se zmeniva, da on kuha, midva z najmlajšim pa bova še malo posedela na klopci pred blokom, ker sonček tako lepo sije. Tako je bilo.

Sedim na klopci, berem Pot Nejca Zaplotnika, mali Panda še kar spi. Berem, berem, se navdušujem nad knjigo, sonček še vedno lepo greje. 

Pokliče Razbojnik, da je kosilo skoraj kuhano. Odpraviva se v stanovanje. Slečem Kung-Fu Pando, skoraj pojem, ko se oglasi, da bi tudi on jedel. Pa smo vsi trije sedeli za mizo in uživali v svojih obrokih.

Kosilo: čista 10-ka. Res, za vse prste večkrat obliznit! Spet prehitro pojedeno, da bi lahko prej slikala.

Krajši počitek, potem pa spet ven, ujet še zadnje sončne žarke. Tokrat prvič s kengurujčkom. In uganite?! Ja, Kung-Fu Panda je spet zaspal. Z Razbojnikom sva si privoščila sladoled, opazovala eno fantovsko dekliščino (fantje so imeli roza majice, na katerih je bil napis: ker ni želel fantovščine, smo mu naredili dekliščino), naredila nekoliko daljši sprehod, potem pa domov, kamor sta nam car in carica prinesla trojanske krofe, ker sta se potepala ravno v tistih koncih. Sledilo je še kopanje najmlajšega, pa še enkrat hranjenje, in ob 20h je že sladko spal, midva pa po doooolgem času oba pred televizijo (in med reklamami spisano tudi tole).

Upam, da je svež zrak res utrudil malčka, da bo spal do jutri zjutraj... 

In kako ste današnjo soboto preživeli vi?

Druga posvetovalnica

Ko smo šli prvič pogledat zdravnico, je Kung-Fu Panda takoj pokazal kaj si misli o našem zdravstvu. :-) Danes sva bila pri dohtarci drugič.

Kilaža in velikost po besedah zdravnice idealni (čeprav sva oba z Razbojnikom mislila, da je 3 cm večji, kot ga je izmerila sestra), zdrav je tudi bil, tako da je dobil pikico v stegenček. Ja, cepili so ga. Najprej se ji je še lepo smejal, potem jo je grdo pogledal, nato pa počasi in vedno bolj glasno zajokal. Ampak takoj, ko je spet bil v mamičnem objemu, je nehal jokati. Pogumen fant, ja. Verjetno ima to po mamici. :-)

In zna biti, da bomo kmalu zobke dobili... Zdravnica jih je že zatipala, pravi da bodo lahko kmalu, lahko pa bomo čakali še nekaj mesecev. Ampak zdaj vsaj vemo, zakaj se zadnje dva dni slini, tišči rokice v usta in cmoka na veliko. ;-)

In zdaj že od kar sva prišla domov, spi... ga je kar zdelalo tole cepljenje. :-)

Bodies revealed - razkrita telesa

To razstavo sva si z Razbojnikom prvič ogledala v New Yorku, 3 leta nazaj. In bila sva povsem navdušena. 

Potem sem si razstavo s tem naslovom ogledala v Zagrebu, kjer so me totalno razočarali: še postavitev je bila drugačna od tiste v NY, predvsem bolj svetla, saj prostorov niso nič zatemnili, da o tem, kako vroče je bilo v razstavnem prostoru sploh ne govorim. 

In potem je prišla razstava končno tudi v Slovenijo. 

Ko je videl reklame in po tem, ko sva bila z Razbojnikom tako navdušena, je car izrazil željo, da bi si jo ogledal. Obljubila sem mu, da ga odpeljem jaz. To je bilo na začetku mojega dopusta, konec aprila, a ravno takrat nisem imela časa, da bi si jo ogledala z njim, sem ga prosila, naj kak teden počaka. In potem se je teden spremenil v mesec, pa v dva, pa...

Ampak, na začetku septembra, sem se pa odločila, da ga skupaj s Kung-Fu Pando odpeljeva na to razstavo. Car si je vzel dovolj časa, tako da smo se počasi premikali iz "sobe v sobo", potem pa je še mali zaspal na rami in se nam res ni nikamor več mudilo.

Po razstavi sem kratko in jedrnato sporočila prijateljici: precej boljše kot v Zagrebu, pa še vendar manj primerkov kot v NY. No, to je moja recenzija.

Ampak, car je bil zadovoljen, posledično pa tudi jaz. :-) 

Značke

Pred mnogo leti so bile zelo moderne značke. Potem so nekako izginile, zdaj se mi zdi, pa zopet prihajajo v modo. Vsaj trgovke jih imajo na svojih brezrokavnikih, take, s smrkci.

Jaz sem po dolgem času eno spet dobila od sestre. Na prvi dan dopusta, ki sem ga koristila pred porodniško, sem prejela namreč čestitko, na kateri je bila značka "domestic goddess". Tudi posvetilo je bilo super... ;-)

Življenje teče in nič ne reče...

...samo nasmeh je bolj grenak.

Sicer gre za ljubezensko pesem, a refren in določeni verzi odlično opisujejo moje trenutne občutke.

Katera pesem pa ponazarja vaše trenutne občutke?

Pa še nekaj fotografij z morja

Za konec pa še ta kičaste. :-)

...

Lep začetek tedna vam želim. :-)

Rastlinje ob morju

Nekaj rožic in ostalih rastlin, ki smo jih opazovali letos na morju:

Letošnji dopust

Tudi letos je končno prišel september, ko sva se z Razbojnikom odpravila na dopust. Pardon, se popravljam, končno je prišel čas, ko je Razbojnik vzel dopust (he he, jaz sem doma že od konca aprila) in sva lahko šla na morje. Ups, se popravljam še enkrat: tokrat je šel z nama seveda tudi mali Kung-Fu Panda. ;-)

Kam daleč letos še nismo upali iti. Skočili pa smo do Pinete na Hrvaškem. Prva dva dni je bilo nekoliko vetrovno, potem smo imeli super vreme, zadnji večer pa je začelo deževati. Ravno prav, da nam ni bilo preveč težko oditi domov. 

Kakšno slikico pripopam še v naslednjih dneh... ;-) 

Izlet na Bled

Lep dan smo izkoristili za izlet na Bled.

Otroške igrače

Naš mali Panda prejema čestitke in pozornosti z vseh koncev, za katere se najlepše zahvaljuje(mo). Zadnjo igračko, ki je prejel, je bila tale smešni konjiček/ropotuljica (ki je meni zelo všeč). 

Blagovna menjava

Prijateljica K. in njeni domači radi kuhajo marmelade. Žal sem to ugotovila šele letos. :-) In tako sem v začetku tedna prejela marmelade iz marelic, breskev, jagodno, ki sem jo dobila že pred časom, sem pa skoraj že pojedla. :-) In je odlična. 

Prijetna ohladitev

Za dežjem vedno posije sonce. In obratno.

Lepo se je shladilo, tako da zdaj spet lahko normalno dihamo. :-)

Zajtrk

Danes sva s Kung-Fu Pando zgodaj vstala, tako da sva malo po pol osmi skupaj s carjem že sedela na zajtrku:

Fotke pa...spet z mobitelom. :-( 
Mogoče mi drugič uspe s fotoaparatom odrinit od doma.

Jamarji

Kot vidim po majici, smo se jamarji našega društva udeležili srečanja slovenskih jamarjev 2 leti nazaj. Za malo doplačilo smo prejeli kratke majice - spredaj je znak društva, ki je srečanje organiziral, zadaj pa prisrčna risbica:

Ribolov

V torek zvečer smo se Razbojnik, Kung-Fu Panda, jaz in Polona dobili na pijači v centru našega mesteca in tuhtali, kaj bi počeli na dela prost dan, ki je bil včeraj. Prav dolgo nismo tuhtali, ker je Polona dala idejo, katero sva z Razbojnikom hitro zagrabila: gremo po ribe k ribniku Žeje, nato pa jih bomo za kosilo spekli pri Poloni...

Odhod smo prilagodili Kung-Fu Pandi in ko se je malček najedel in spet zaspal, smo odrinili.

Kdaj me bo izučilo?

Namreč, vedno pozabim na sprehod vzeti fotoaparat. :(

Mogoče razlog tiči v tem, da se od doma odpravim s tamičkenim v naročju, na rami mi počiva torba, v kateri je, kot pravi Razbojnik, vse preveč stvari (ampak meni se zdi, da vse to res potrebujemo vedno s sabo, da nas ne bo kje kaj presenetilo). In vse to nesti iz tretjega nadstropja v klet, kjer čaka voziček, ni najlažje. Ni pa tudi tako gromozansko težko, če je mali v naročju priden in ne brca. No, najverjetneje so dokaj polne roke le izgovor, ker fotoaparat res ni ogromen (ampak prav majhen pa tudi ni) in bi ga mogoče lahko nesla s sabo. 

V košari vozička ga sicer ne upam pustiti, ker se bojim, da bi izginil. Saj vreden veliko res ni več, ampak zame je neprecenljiv. Zato ga spodaj res ne upam pustiti.

In potem mi je žal, ker ne morem objavit fotke, npr. kakšen slasten tiramisu nam je pripravila polona, na kakšnem super zajtrku (brezkofeinska kavica + rogljiček... no, 2 rogljička, enega sva sem zmazala še namesto carja) sva bila z Kung-Fu Pando danes s carjem, itd.

Upam, da me bo kmalu izučilo in da bom začela nositi s sabo fotoaparat, da vam bom potem, dragi bralci, lahko pokazala tudi kakšno fotografijo (ker se mi zdi, da je blog brez fotografij malo dolgočasen). :)   

Olimpijske igre

Madonca, midva v spalnici, se futrava, v dnevni sobi pa je prižgana televizija in program je nastavljen na prenose olimpijskih iger. 

Komentator skoraj izgubi glas, kaj glas, skoraj zavest, medtem ko midva pridno jeva. Slovenija ima novo medaljo. Samo vprašanje je, kakšne barve bo. In tako Techka zamudi prenos kako sta naša veslača, Iztok in Luka, priveslala do nove kolajne, bronaste.

Enako je bilo včeraj, ko si je judoistka Urška priborila zlato medaljo. Sva bila s Kkung-Fu Pando v spalnici, komentator pa je skoraj preč prišel od dretja.

In zakaj nisva pred TV-jem?

Ker v dnevni laufa tudi klima, midva pa se nočeva prehladiti in biti direktno pod klimo, zato sva kako urico na dan kar v spalnici - toliko, da se dnevna shladi in je potem bivanje v njej lažje.

Ah ja, kaj hočemo. Glavno, da smo dobili novo kolajno. 

Bravo Urška, Iztok in Luka!!! :-)

Spremembe?

V tej objavi sem pisala:

Pa kako bom potem lahko začela jesti dokaj normalno oz. stvari, ki se jih naj bi nosečnice izogibale: tatarski biftek, paštete, francoska solata, pica z morskimi sadeži oz. školjke; kako se bom lahko zavalila na trebuh in mogoče na trebuhu tudi zaspala,... 

Ha ha, sem se pošteno uštela. Zaradi mleka moram še vedno paziti, kaj spravim vase; tatarskega biftka ne smem, ker je preveč začinjen in bi potem Kung-Fu Pando preveč črvičilo. S paštetami je podobno. Francoska solata...vsebuje grah, ki naj bi malčku škodovalo oz. bi imel krčke. Pica - verjetno brez omake bi še šlo, ker sem ugotovila, da paradižnik našemu ne ustreza (ga napenja in ima krče). No, zakaj ne bi smela morskih sadežev še nisem ugotovila, ampak verjetno nekje že tiči razlog. :-)

Spanje na trebuhu...prvo noč v porodnišnici je še šlo, potem pa so prsi preveč skelele. 

Tako da velikih sprememb ni, kar se tega tiče.

Sem pa manj naspana. Zato si popoldanski spanec privoščim z najmlajšim skoraj vsak dan.

Čakajo me kupi tetra plenic, ki jih je fino zlikati pred uporabo, pa mi ne uspe vedno. Še dobro, da jih imamo veeeliko na zalogi.

Muči me vročina. Če je ne bi bilo, bi bila zunaj še več, tako pa zaradi Pande greva na sprehod samo 1x dopoldan, pa še to sva ponavadi do 12h doma, ker je pač zadnje dni neznosno vroče. Proti večeru se nikakor ne shladi, da bi lahko šli vsi trije z Razbojnikom še 1x ven.

Jem pa polento, pa kašo, pa same mlečne zadeve... 

Spremembe bodo torej, ko se bo naš korenjak Kung-Fu Panda nehal dojiti... :-)

Prva posvetovalnica

S Kung-Fu Pando sva imela danes prvo posvetovalnico. 

Doma sem se pripravila, da bom zaslišala zdravnico o določenih zadevah, potem pa je vse to padlo v vodo. Ampak lepo po vrsti.

Že zjutraj je prišla carica na obisk. Sem jo prosila, ker včasih je mali Panda tako zahteven, da nisem točno vedela, ali se nama bo uspelo pripraviti in iti v zdravstveni dom do časa, ali ne. Pa je fino, kadar primanjkuje časa, če je še kak par rok na razpolago, da mu dajo jesti po flaši (če je treba), medtem ko bi se jaz uredila sama in pripravila vse stvari za s sabo. 

Čokolino : Čokolešnik

Vedno sem se smejala ljudem, ki so pravili, da čutijo razliko med čokolinom in čokolešnikom. Meni je bilo do nedavnega vse enakega okusa oz. nisem ločevala katerega jem. Po navadi sem tistega, ki je bil v trgovini cenejši. 

Sedaj, ko si ga večkrat pripravim doma, pa tudi jaz čutim razliko. Zdaj se bo kdo smejal, mlada mamica, pa je otroško hrano. Ampak, saj veste, obrok, ki je topel, dober, hitro pripravljen, je ravno pravšen v teh dneh, ko včasih naša Kung-Fu Panda zahteva svoj čas. 

Aja, priznam, še vedno ne bi ugotovila razlike, če nekaj časa ne bi jedla obeh. Zdaj, ko pa skoraj dnevno pojem tudi obrok tega pripravka, pa lahko povem, da mi je boljši čokolešnik. :-)

Kateri pa je boljši vam oz. ali čutite razliko? 

Kung-Fu Panda, polenta in kaša

Kot ste lahko razbrali v komentarju prejšnje objave, sem že v dveh kosih. Najino dete je na svet privekalo zadnjega dne prejšnjega meseca. In to dete je moškega spola, najverjetneje bo tu na blogu imenovan Kung-Fu Panda. To ime pa zato, ker so vsi spraševali, ko je bil še v trebuhu, če brca in ko sem odgovorila da ja, je bil vedno odgovor: pol bo pa nogometaš. Moj odgovor pa je bil: ne ne, naš je pa Kung-Fu Panda. No, zdaj ko sem že 2x napisala, se mi zdi nekoliko dolgo, tako da bom še videla... :-)

Od torka, 03.07., ko smo prišli iz porodnišnice, se navajamo eden na drugega in se imamo super. Razbojnik mi je v VELIKO pomoč in brez njega bi mi bilo precej težje. In res ne vem kaj bo, ko bo minil tale očetovski dopust. Potem se bova z malim morala znajti kar sama. 

No, pa da ne zabluzim predaleč. 

Od kar smo doma, prihajajo tudi obiski in z njimi dobronamerni nasveti. Saj veste, vsi imajo sama navodila kako naj živimo, kaj naj jemo, kdaj naj spimo... In vsak (ja, prov res, vsak!), mi teži, da moram jesti polento, da bom imela mleko. Mleka je sicer zaenkrat dovolj. Ravno za izvoz ga ni, za domačo porabo pa dovolj. V glavnem, nekaj časa sem se še upirala, da polente pa že iz otroških dni ne maram, da naj me nehajo silit z njo, potem sem pa obupala in si jo naredila. In ugotovila, da sploh ni tako slaba.

Enako je bilo s kašo. Je tudi v redu.

In verjetno bom odkrila še kakšno zadevo, za katero sem mislila da je zanič in je posledično nisem marala, da je pravzaprav okusna. Ah ja, v kaj vse te spravijo otroci. Pa najin še govorit ne zna. :-)

Še vedno v enem kosu

Prijatelji in sorodniki me zdaj veliko sprašujejo, če sem še v enem kosu. Ja, jaz sem še vedno. Je pa kolegica, ki bi ravno tako morala roditi šele 7.7., rodila v torek, 26.06.2012 ponoči. Ima zdravo punčko, s katero se jutri vračata domov.

Domači so na morju. Preden so odšli, so mi vsi naročili, naj počakam s porodom, da se vrnejo z morja. Rozika se vrača jutri, carica in car pa v soboto. Včeraj popoldan me je nekaj "črvičilo", ampak ker pojma nimam, kako se čutijo popadki, ne vem kaj je bilo. Danes je tega manj. :-)

In potem počivam... pred TV-jem. Grozna sem. Ampak v vročini se mi ne da ven hodit. Če grem ven iz stanovanja, grem zgodaj zjutraj ali pa proti večeru. Čeprav težko zdržim tudi pred televizorjem, dokler ne najdem ugodne pozicije, kar je včasih nemogoče, tako da se sem ter tja prestavim tudi kar v spalnico.

In zdaj, ko imam veliko časa, tuhtam, kakšne spremembe vse se bodo zgodile s prihodom novega družinskega člana. 

Kako bom pogrešala trebuh in brce. 

Pa kako bom potem lahko začela jesti dokaj normalno oz. stvari, ki se jih naj bi nosečnice izogibale: tatarski biftek, paštete, francoska solata, pica z morskimi sadeži oz. školjke; kako se bom lahko zavalila na trebuh in mogoče na trebuhu tudi zaspala,... 

Verjetno se še zavedam ne, kaj vse se bo spremenilo.

Zraven bo pa seveda ena štručka, za katero bo potrebno skrbeti.

Ah ja, težko že čakam...

Nosečniško krilo

Ko je bilo prvič letos malo bolj vroče, sem začela s šivanjem krila zase. Potem se je ohladilo in krilo je nedokončano viselo na obešalniku. 

V ponedeljek pa je pritisnila vročina, tako da sem včeraj zjutraj zopet sedela za šivalnim strojem in dokončala nedokončano. 

Detajlov ne bomo gledali. 

Za teh zadnjih nosečniških14 dni, bo pa tale kiklca več kot odlična. :-)

Borovnice

Zadnjič sva nabirali gozdne jagode, tokrat so bile na vrsti borovnice. 

Kar 12 sem jih pojedla. Res je žalostno, da so zelo prazne, tako da letošnja bera najverjetneje ne bo najboljša. 

 So bile pa zelo sladke. :-)

Mandeljni

Danes sem pridna. :-)

Končno bom povsem odprla (=strla) rojstnodnevno darilo. :-)

Glede na to, da je že skoraj 2 meseca od rojstnega dne, se s tem verjetno ni ravno za hvalit, a?! ;-)

Car in gobe

Po dežju rastejo gobe. To že vsi vemo in car je šel pogledat, če je tudi letos tako.

Jih je kaj našel?

Ja,kar nekaj:

Največji jurček (na sliki desno zgoraj) tehta skoraj pol kile... :-)

Dež + sonce = mavrica

Včeraj je non stop deževalo. Enkrat malo bolj, nekaj trenutkov kasneje malo manj. Potem se je pa še celo sonce za nekaj minut pokazalo, ter povsem modro nebo. Ampak, samo za nekaj minut, nato je zopet deževalo. 

Vendar pa je tistih nekaj trenutkov med dežjem nastala tudi mavrica:

Gozdne jagode

Sta šli dve kolegici, obe v zadnjem mesecu nosečnosti, na sprehod. Pot ju je vodila tudi skozi gozd, po gozdni poti, od katere levo je bil breg navzgor, desno pa navzdol. Na s soncem obsijanem delu ena od kolegic opazi na zgornji strani poti, gozdne jagode. Seveda obe planeta po njih. Ko sta pojedli vse, ki sta jih videli, se odpravita dalje. Pa vidita še eno jagodo sredi poti, torej ne več tako visoko, da se ne bi bilo potrebno skloniti, ampak nizko, na tleh. Obe stojita pred tisto jagodo in jo gledata in začneta govoriti ena drugi, naj jo kar druga odtrga in poje. 

Imata namreč že malo problemov s sklanjanjem - zaradi ne tako majhnega trebuha. :-)

Na koncu se nobena jagoda pred njima ni morala skriti. Enkrat se je sklonila ena, drugič spet druga. Pojedli sta res vse, ki sta jih videli. In bojda so bile zelo sladke. :-)

Vok

Razbojnik je za rojstni dan dobil v dar tudi vok. Ampak od takrat ga še nisva preizkusila. Do včeraj. 

Naredila sem kitajsko jed Piščanec z arašidi in sezamom, po receptu iz te knjige:

Fotošuting nosečnice

Razbojnik je že dolgo nazaj govoril, da ko bova midva v veselem pričakovanju, me bo slikal vsak mesec, da bova videla, kako raste trebušček. No, potem pa ni bilo časa ali pa volje, ali pa se z Razbojnikom nisva znala  (časovno) uskladiti, ampak zdaj nama je pa končno uspelo. 

Prilagam fotografijo, ki sva jo naredila (v kolikor vas zanima, pa za kakšno več pokukajte še na Razbojnikov blog); 

Med vsemi sem se težko odločila samo za eno, saj so vse Razbojnikove fotke več kot odlične. Ampak vsega naenkrat pač ne morem razkriti. :-)

Če naju dojenček ne bo prehitel, bova pa poskušala še kakšen fotošuting naredit. :-) 

Potem seveda objavim še kakšno fotko... (če bo Razbojnik dovolil - ha ha ha) 

Nikoli mi ni prav

Zadnjič sva šla z Razbojnikom na kosilo v gostilno, ker sva se ravno potepala in se nobenemu ni dalo kuhati... Natakarica je bila zelo prijazna, skoraj malo preveč. Karkoli je rekla meni, je dodala na koncu gospa. Res se ne počutim še staro, zato mi ni bilo všeč, da je vedno dodala gospa, ker to nekako povezujem s starostjo (verjetno je pa le res bila zelo prijazna). Medtem ko Razbojniku ni nikoli rekla gospod. Očitno trebuh prinese tudi to, da te nazivajo z gospa. 

Danes v trgovini pa druga zgodba: ko sem izbirala kruh in ko sem se končno odločila kaj bi rada (še dobro, da ni bilo vrste) in ko mi je prodajalec le dal tistega pol hlebčka, sem se seveda zahvalila: Hvala. In ta mulc poba (verjetno ima kakih 10 let manj kot jaz) meni odvrne: Hvala tebi. 

Khm. Ja, midva pa nisva ravno krav skupi pasla, al kako? - sem si mislila, rekla nisem nič, ker sem se kmalu spomnila kako na živce mi je šla tista gospa.

In potem tuhtam in tuhtam in ugotovim, da mi res nikoli ni prav. 

Ah ja, kdo bi me razumel?!?!?

Ampak, vseeno mislim, da bi natakarica kakšen gospa lahko izpustila in da bi mladi prodajalec v trgovini lahko vse ljudi vikal... Se motim?

Cunce

Ja, THE DAY se počasi bliža, zato se je potrebno pripraviti. In tako sva začela s pranjem oblekic za najinega novorojenčka. In ugotovila, da ima bodoči član družine skoraj več oblek(ic) kot midva z Razbojnikom oba skupaj. Predvsem se to občuti med likanjem. Joj, te gore cunj nikakor ne zmanjka. :-)

Čeprav je kar nekaj dela, priznam, sem zelo zadovoljna, da je tako. Še najbolj krasno od vsega je, da sva vse oblekice dobila v dar. K sreči je kolegičin poba ravno prerasel te cunjice in ker pravijo, da je pri njihovi hiši zadnji, so nama z veseljem podarili vse, česar oni ne potrebujejo. Mislim, da smo za prve pol leta preskrbljeni, potem bo pa že treba kaj kupiti. Če ne bodo spet praznili omar, ha ha ha.

In da pohvalim Razbojnika, pri vsem tem mi zelo pomaga. Predvsem z obešanjem perila (ker so meni to prepovedali delati). Tako obesi preden gre v službo, potem, ko pride nazaj, ima pa spet delo, saj ga prosim, naj že suhe obleke pobere... In kot sem že rekla, tem oblekicam ni in ni konca: 

Lep dan želim tudi vam, jaz grem pa spet malo likat. Ali pa najprej na sprehod, potem pa za likalno desko...

Ah ja, bom še videla. :-)

Šola za starše

Ja, tudi v šolo sva morala. In sva hodila. 6 srečanj, po približno uro in pol. Uspešno sva zaključila šolanje (he he, v bistvu izpita na koncu ni!). ;-)

Različne teme smo obravnavali; od zadnjega meseca nosečnosti, do začetka poroda, pa potem kako ravnamo z dojenčki, da se partnerja zaradi dojenčka naj ne bi odtujila in kaj narediti, da se to ne zgodi, kako poteka dojenje, itd. Zadnje srečanje pa je bilo z naslovom Baby handling. To je bilo še najbolj zanimivo, saj smo lahko tudi sami malce povadili. Jap, tole so bili naši dojenčki:

Čeprav se nihče od dojenčkov ni tokrat nič pritoževal, verjamem, da bom zrela za rokovanje z otrokom šele, ko ga bom dejansko imela in skupaj z njim spoznavala, kako se obleče kakšna cunjica, ki so mimogrede zelo luštne. :-) 

Ja, še dober mesec torej. 

Laži, ampak pošteno

Zadnjič sem gledala, kaj se v mojem kraju dogaja kulturnega. In potem vidim na sporedu komedijo z zanimivim naslovom: Laži, ampak pošteno. Takoj me je zamikalo.

Vprašam Razbojnika, če bi si šel z mano ogledat to igro. Pa je bil njegov odgovor nekaj takega: "Če najdeš kakšnega drugega, bi bil najbolj vesel, če pa noben ne bo želel it gledat tega s tabo, bom pa šel jaz." 

Telefonski klic (če bi jo predstava zanimala) + sms (kdaj in kje), pa sva bili zmenjeni s prijateljico K. 

In včeraj je bila predstava. 

Poscana Zofka

A kdo ve, je včeraj deževalo? Vsaj zvečer??? Ker bi letošnje poletje rada imela zelo sončno in ne želim, da bi se uresničil pregovor:  Če Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.

Se tolažim, da je vsaj zvečer začelo deževati... Ampak nisem prepričana, ker sem šla verjetno spet prezgodaj spat. 

Danes je pa itak kar nekaj od vremena: dež in veter, najbolj nemogoča kombinacija.

Upam, da bo jutri že boljše. :-)

Današnje kosilo

Razbojnik je bil zdaj 14 dni na dopustu in ker se mi je zdelo, da bo mogoče moral nekoliko podaljšati, ker ga 14 dni pač ni bilo in so ga predvsem zadnjih nekaj dni zelo pogrešali, saj je telefon veliko zvonil, sem pripravila za kosilo nekaj takega, kar lahko počaka, vendar je na mizi takoj, ko pride lačen Razbojnik domov. In tako ga bo danes na mizi čakala špargljeva juhica:

Zraven bo lahko pojedel kakšno pohano šnito (ja, kruh je bilo treba porabit):

Za sladico pa narezano sadje (jabolka, banane, pomaranče, kiviji), z veeeeeeeeliko smetane, saj je zadnjič izjavil, da bi tudi on pojedel veliko sadja, če bi mu ga kdo tako pripravil. :-)

Upam, da mu bo kosilo všeč.

Reklamacij ne sprejemajo

V eni izmed večjih trgovin, kjer imajo tudi rožice, sva na stebru ob rožicah opazila tak napis:

Verjamem, da je ta napis namenjen ljudem mojega kova. :-)

Rože, rožice

Sestra že cel mesec kupuje rože, jih sadi, pa seje, pa ima en kup opravkov s temi rožami: pa katere, pa kakšne barve, pa... Joj, sej so samo rože (no, to je moje skromno mnenje)! Če jih imaš, imaš potem celo leto delo z njimi. Pa če ne uspevajo, se sekiraš zakaj ne, pa ko greš na dopust moraš nekoga prositi, da jih zalije... Pa še pogovarjati se moraš z njimi, da bolje uspevajo. Samo (nepotrebno) delo!

No, ko so starši začeli sami hodit na dopust, sva vedno dobili navodilo, da rože naj pa le zalivava. Uf, 14 dni je bilo hitro mimo in prav veliko zalivali s sestro nisva. Ampak, zadnji dan sva jih zalili obe. In kaj je naredila carica, ko je prišla domov: brez komentarjev je šla do svojih rožic in iz njih izlila odvečno vodo. Prvo leto je bila še malo razočarana, potem se je pa že navadila - ali pa je z morja priletel kak sms, naj zalijeva rože, tako da je bila situacija potem boljša kot prvo leto.

Nekaj fotk

Carica me je prosila, če bi namesto nje odnesla knjige v knjižnico. Saj bi jih car, pa ravno danes ne utegne, če pa ne bodo oddane danes, bo pa potrebno plačati zamudnino. A ne, tok pa smo Gorenjci, da za take zadeve pa denarja nimamo. 

In sem se odpravila peš proti domu carice in carja. Ko sem stopila iz bloka, me je malo hladilo, ampak sem si rekla, da se bo verjetno ogrelo, zato nazaj po kak pulover ali jopico nisem šla.

Po približno pol ure hoje, pridem do (bivšega) doma, kjer sta me (kot dogovorjeno) na mizi čakali knjigi. Te sem hitro oddala v knjižnici, potem pa sem se odpravila nazaj proti domu. Tokrat sem imela s sabo fotoaparat in po poti nazaj, sem naredila nekaj fotk. Med drugimi sem pofotkala tudi Hribc (cerkvica na levi strani fotografije), fotke katerega sem vam obljubila v tej objavi:

Novi uhani

Te pa sta prinesla carica in car iz Mostarja, kjer sta se potepala med prvomajskimi prazniki. Baje, da me en par čaka še pri stari mami in atu - ja, skupaj so šli na tridnevni izlet do Međugorja, pa do Mostarja, pa tam okoli. 

Hvala!

Bratec ali sestrica

Stojim v trgovini, v vrsti pred blagajno in poslušam pogovor za mano:

Deklica (stara približno 3 leta): Mami, zakaj ima pa ta teta tako napihnjen trebuh?

Mami: Ja, noter ima fantka ali punčko. Tko kot sem jst imela v trebuhu tvojega bratca. A se ne spomniš? 

Deklica: Ja, samo tvoj trebuh je bil večji.

Mami: Saj bo tudi ta trebušček še zrastel, potem bo pa prišel dojenček.

Deklica: In potem bom imela še enega bratca?

Mami: Ne, ti ne. Mogoče kakšna druga punčka...

 :-)

Dan upora proti okupatorju

To je en tak super dan. Je dela prost dan, pa še Techka praznuje rojstni dan. Kako potem to ne bo super dan?! :-)

In letos se mi po dolgem času sploh spet da praznovati. Kar nekaj let zapored, sem se na ta dan načrtno kam odpravila, letos pa zopet uživam v praznovanju. Verjetno je to posledica nosečnosti, pa kakšnega materinskega nagona. Al' pa tudi ne. :-) Glavno je, da mi letos to po doooolgem času spet ustreza!

Torta je uspela, včerajšnji večer, ko sta se končno (po treh dolgih tednih) iz Španije vrnila prijateljica K in njen fant, pa smo malce nazdravili in malo prigriznili, tudi, zajtrk, na katerega sem danes povabila najbližje tudi, tako da če bo cel dan še naprej tako dober, kot je bil do sedaj, se nimam kaj pritoževati. ;-)

Plus vsega sva z Razbojnikom ravno z dve-urnega sprehoda. Uf, je bilo kar vroče - tokrat so vremenoslovci kar zadeli z napovedjo. :-) 

Da se vrnem k tortici: sadna (ananas + banana) torta, na kateri sem si naredila sončka, da mi bo lepšal dneve v prihajajočem letu. Svečk nisem kupovala - mogoče drugo leto. :-) Za rožice sta poskrbela carica in car (in potem ugotovim, da nimam nobene prave vaze in sem navaden kozarec, v katerem so se prej namakale kisle kumarice, oblekla v že znano blago); fotko je naredil Razbojnik, obdelava (beri rezanje) pa je bila v moji domeni. :-)

Hvala vsem za pozornost in darila! Pa tudi vsi, ki ste se name spomnili s kratkimi sporočili, hvala vam.

Uživajte na ta, dela prost, sončen dan tudi vi, ki berete te vrstice in bi se radi sladkali s torto na fotki! :-) Očitno je bila res dobra, ker jo je že skoraj zmanjkalo. :-)

Spet malce šivanja: kavbojke, prt, prevleka za vzglavnik

Včeraj sem bila pri teti, sva zopet malo šivali. Popravili sva nosečniške hlače, ki sva jih že pred časom naredili zame. Takrat sva stare Razbojnikove kavbojke predelali v nosečniške kavbojke. Malo sva rezali, pa dodali blago podobno patentu, pa potem vse skupaj malo šivali, nato sem si še nekoliko skrajšala hlačnice, in na koncu so nastale take hlače: